Z naraščanjem temperatur in vse večjo požarno ogroženostjo evropskih pokrajin in skupnosti se vse več pozornosti namenja preventivnim ukrepom, ki lahko dopolnjujejo običajne načine gašenja požarov.<br/>
Eden od takšnih pristopov je nadzorovana gozdna paša, oblika kmetijsko-gozdarske rabe, ki lahko zmanjšuje kopičenje gorljivega rastlinja ter hkrati prispeva k upravljanju krajine na način, ki podpira biotsko raznovrstnost. Toda kako izvajati pašo, ne da bi pri tem ogrozili dobrobit rejnih živali, življenjske prostore prostoživečih živali ali naravno pomlajevanje gozda? In kaj se lahko evropski strokovnjaki ter izvajalci naučijo iz že obstoječih pobud?
Odgovori na ta vprašanja so odvisni od veliko več kot zgolj prisotnosti pašnih živali. Potrebni so ustrezno upravljanje, dobro poznavanje ekologije ter razumevanje medsebojnih vplivov živali, gozdov in ljudi.
Apokaliptični naslovi novic in pretresljivi posnetki neba, prekritega s prahom in dimom – vse to smo spremljali v preteklih poletnih mesecih. Zdaj, ko je jesen že v polnem teku, nas navdaja upanje, da bodo hladnejši meseci omogočili obnovo prizadetih ekosistemov. Toda medtem ko so mediji veliko poročali o ljudeh, ki so morali zaradi požarov zapustiti svoje domove, je bilo vplivu teh uničujočih naravnih nesreč na prostoživeče živali namenjene precej manj pozornosti.
Ob izjemno obsežnih požarih prostoživeče živali izgubljajo svoje življenjske prostore, številne pa tudi življenje. Intenzivni požari v drevesnih krošnjah lahko uničijo talne organizme, drevesa z gnezdi in počasneje gibajoče se živalske vrste. Ustrezno načrtovana in vodena gozdna paša lahko zmanjšuje kopičenje drobnega gorljivega rastlinskega materiala ter tako prispeva k zmanjševanju požarne ogroženosti. Njena uspešnost pa je odvisna od ustreznega upravljanja in interdisciplinarnega strokovnega znanja.
Z omejevanjem goste grmovne podrasti lahko pašne živali prispevajo k temu, da morebitni požar ostane manj intenziven in omejen predvsem na rastlinje pri tleh. Tako imajo prostoživeče živali več možnosti za umik, odrasla drevesa za preživetje, ekosistem pa za hitrejšo obnovo, ki lahko namesto desetletij traja le nekaj mesecev.
V številnih evropskih državah je gozdna paša še vedno prepovedana ali močno omejena. Evropska federacija za kmetijsko-gozdarske sisteme (EURAF) je kot odziv na sporočilo Evropske komisije o celostnem obvladovanju tveganja požarov v naravi, objavljeno leta 2026, izvedla analizo pravne ureditve gozdne paše v Evropski uniji. Ena ključnih ugotovitev je, da je nacionalna zakonodaja v številnih državah še vedno zastarela in gozdne paše ne omogoča, saj je bila ta praksa dolgo obravnavana kot škodljiva za ekosisteme zaradi možnosti zbitosti tal, prekomerne paše in zaviranja rasti dreves.
Izziv sobivanja z velikimi plenilci
Razumevanje odnosov med prostoživečimi in rejnimi živalmi je pogosto preveč poenostavljeno. Velike zveri napadajo rejne živali, zato naj bi jih bilo treba vedno ločevati. Takšno razmišljanje je sicer razumljivo, vendar spregleda pomembno vlogo rastlinojedih živali pri ohranjanju zdravih gozdnih ekosistemov.
Vračanje velikih zveri, kot so volkovi, v evropske gozdove dodatno zapleta razmere. Če gozdove preprosto ogradimo ali rejne živali trajno zadržujemo v hlevih, se lahko sicer izognemo neposrednim konfliktom, vendar hkrati omogočimo kopičenje suhega in lahko vnetljivega rastlinja na gozdnih tleh. Ustrezna vmesna rešitev zahteva ponovno aktivno vključevanje človeka v upravljanje ekosistemov. Usposobljeni pastirji lahko z uporabo sodobnih sistemov virtualnih ograj, tradicionalnih psov za varovanje čred ter varnih nočnih ograd omogočajo, da pašne živali opravljajo svojo pomembno ekološko vlogo, hkrati pa skrbijo za varnost čred in prostoživečih plenilcev.
Zadržki, na katerih temeljijo zakonske omejitve, niso povsem neutemeljeni. Nenadzorovana paša v gozdu lahko namreč povzroča poškodbe mladih dreves, objedanje lubja in zbitost tal. Ključ se skriva v besedah ‘nadzorovana‘ paša. Načrtovana gozdna paša temelji na ustrezni časovni razporeditvi, nadzorovani obtežbi pašnikov in rotacijski paši. Ne gre za to, da bi črede preprosto spustili v gozd, temveč za usmerjeno pašo na izbranih območjih, s katero zmanjšujemo količino drobnega gorljivega rastlinskega materiala, ne da bi pri tem ogrožali pomlajevanje gozda. Izziv torej ni zgolj ponovno uvajanje pašnih živali v gozdove, temveč razumevanje, kako pašo upravljati tako, da bo zmanjševala požarno tveganje ter hkrati zagotavljala dobrobit živali, ohranjala biotsko raznovrstnost in omogočala dolgoročno pomlajevanje gozdov.
Kako lahko paša znova oživi gozd
Za uspešno izvajanje gozdne paše ni dovolj, da rejne živali ponovno vključimo v gozdni prostor. Potrebujemo strokovnjake in izvajalce, ki razumejo vedenje in dobrobit živali, ekologijo gozdov, preprečevanje požarov ter praktične vidike upravljanja pašnih površin. Razvoj takšnega interdisciplinarnega znanja je eden od izzivov, ki jih želi nasloviti projekt HALE.
Nadzorovana paša lahko namesto degradacije gozdnih tal spodbuja njihovo biološko aktivnost. Iztrebki in urin pašnih živali v zgornje plasti tal vračajo pomembna hranila ter ustvarjajo ugodne mikrohabitate za deževnike, hrošče govnače in ličinke žuželk. Ti organizmi izboljšujejo prezračenost tal in njihovo sposobnost zadrževanja vode ter predstavljajo pomemben del gozdnega prehranjevalnega spleta – biološkega sistema, ki ga lahko izjemno obsežni požari povsem porušijo.
Enakomerno gosta grmovna podrast omejuje dostop svetlobe, zmanjšuje rastlinsko pestrost in negativno vpliva na populacije ptic. Z nadzorovano gozdno pašo lahko gosto podrast preoblikujemo v raznolik, mozaičen rastlinski pokrov. Takšna bolj odprta krajina pticam, ki se prehranjujejo z žuželkami, omogoča lažje gibanje pri iskanju hrane. Vrstam, ki gnezdijo na tleh, zagotavlja zavetje ob robovih odprtih površin, hkrati pa omogoča ohranjanje starih dreves z dupli, v katerih gnezdijo sove in detli. Raznolika vegetacijska struktura lahko ustvarja različne življenjske prostore in možnosti prehranjevanja prostoživečih živali, čeprav so dejanski učinki odvisni od lokalnih ekoloških razmer in intenzivnosti paše.
Koristi za dobrobit živali presegajo zgolj zagotavljanje zavetja. Raziskave in strokovne ugotovitve organizacij, kot je Irski forum za kmetijsko-gozdarske sisteme (Irish Agroforestry Forum – IAF), kažejo, da imajo drevesa v drevesno-pašnih sistemih pomembno vlogo pri ohranjanju zdravja živali. Drevesne krošnje ustvarjajo ugodne mikroklimatske razmere, ki poleti zmanjšujejo toplotni stres, pozimi pa lahko temperaturo na pašniku zvišajo za več stopinj. To podaljšuje obdobje paše na prostem in zmanjšuje stres, povezan z dolgotrajno hlevsko rejo. Poleg tega dostop do drevesne krme, na primer listja vrbe ali leske, rejnim živalim omogoča, da z izbiro rastlin same prispevajo k ohranjanju svojega zdravja ter dopolnjujejo prehrano z mineralnimi snovmi, kot sta cink in kobalt, ki jih drevesa črpajo iz globljih plasti tal. Rastlinski tanini v drevesnih listih lahko delujejo tudi proti notranjim zajedavcem, zmanjšujejo potrebo po kemičnih sredstvih za razglistenje in prispevajo k zdravemu delovanju prebavil.
V Srednji Evropi Nemško združenje za kmetijsko-gozdarske sisteme (DeFAF) poudarja ključno vlogo drevesno-pašne rabe pri zmanjševanju toplotnega stresa živali in uravnavanju vodnega režima v krajini. Raziskave združenja DeFAF kažejo, da lahko govedo ob visoki zračni vlagi občuti toplotni stres že pri temperaturi 20 °C. Drevesne krošnje lahko temperaturo zraka pod njimi znižajo tudi do 6 °C, kar med poletnimi vročinskimi valovi prispeva k ohranjanju presnovnega zdravja živali in mlečnosti. Globoki koreninski sistemi dreves poleg tega ustvarjajo tako imenovani »učinek gobe«, saj izboljšujejo pronicanje vode v tla in omogočajo, da podrast ohranja vlago dlje časa tudi v sušnem obdobju. S tem se lahko zamakne nastanek razmer, v katerih rastlinje postane suho in lahko vnetljivo.
Zakaj potrebujemo pastirje, ne le pašnih živali
Rejne živali same ne morejo rešiti gozdov – pri tem potrebujejo človeka. Ponovno uvajanje gozdne paše lahko izboljša tudi dobrobit ljudi, ne le z zmanjševanjem nevarnosti požarov, ki bi lahko povzročili množične evakuacije prebivalstva, temveč tudi s ponovnim uveljavljanjem pastirstva kot družbeno in ekološko pomembnega poklica. Financiranje aktivne prisotnosti pastirjev in zaščitnih ukrepov lahko tradicionalno pašništvo iz skoraj pozabljene dejavnosti preoblikuje v pomemben del prve obrambne linije pred posledicami podnebnih sprememb.
V sredozemskih državah se je razvilo več pobud, ki povezujejo dobre prakse, znanje in prizadevanja za povečanje odpornosti krajine. V južni Španiji v okviru mreže Red de Áreas Pasto-Cortafuegos de Andalucía več kot 200 lokalnim pastirjem plačujejo za pašo ovac in koz na strateško določenih protipožarnih pasovih v javnih gozdovih. Več kot 100.000 živali pomaga vzdrževati protipožarne pasove na več kot 6.000 hektarjih površin, tako da zmanjšujejo količino gorljive vegetacije. Stroški občin za vzdrževanje protipožarnih območij se lahko v primerjavi z mehanskim odstranjevanjem rastlinja zmanjšajo tudi do 75 %, hkrati pa takšen način upravljanja zagotavlja stabilnejši vir dohodka podeželskim pastirjem.
Zahodneje, v gorati notranjosti Portugalske, so v pilotnih programih vključili črede avtohtonih gorskih koz pasme Cabra Jarmelista, opremljene z ovratnicami za virtualno ograjevanje. Koze se pasejo na območjih z gosto grmovno vegetacijo, predvsem na metličevju in trnatem uleksu, ter tako pomagajo ohranjati odprte, mozaične pasove v krajini. Ti prispevajo k požarni varnosti ogroženih gorskih vasi, hkrati pa takšna reja spodbuja ohranjanje ogroženih avtohtonih pasem rejnih živali.
V gorati notranjosti dežele Abruci v osrednji Italiji tradicionalno sezonsko selitev živine med pašniki (transumanza), ki jo je UNESCO priznal kot nesnovno kulturno dediščino, danes vključujejo v prizadevanja za večjo odpornost na podnebne spremembe. Ovce tradicionalnih lokalnih pasem se pasejo ob gozdnih robovih v višjih legah in na grmiščih. Jagnječje meso, pridobljeno od ustreznih pasem na tem območju, se lahko trži pod zaščiteno geografsko označbo (ZGO) »Agnello del Centro Italia«, če so izpolnjene predpisane zahteve za prirejo. Ob uporabi tradicionalnih maremsko-abruških psov za varovanje čred (Cani da Presa/Pastore Abruzzese) te živali pomagajo uravnavati rastlinsko biomaso in ohranjati odprte gozdne robove, tudi na območjih, kjer živijo avtohtone populacije volkov.
Pot naprej
Usmerjena gozdna paša še zdaleč ni zanemarljiv ukrep. Kadar je vključena v regionalno načrtovanje upravljanja krajine, predstavlja enega od pristopov za preprečevanje požarov, ki omogočajo širšo uporabo, so stroškovno učinkoviti in ekološko utemeljeni. Toda prehod od posameznih uspešnih primerov k sistematičnemu izvajanju takšnih praks po Evropi zahteva spremembe tako na področju politik kot izobraževanja.
Da bi lahko pašne živali učinkovito prispevale k varovanju življenj, morajo države članice Evropske unije najprej posodobiti zastarele nacionalne gozdarske predpise, ki ne razlikujejo med škodljivo nenadzorovano pašo in koristno, ustrezno vodeno drevesno-pašno rabo, ki lahko prispeva k zmanjševanju požarnega tveganja.
Prav tako pomembna so vlaganja v infrastrukturo in pogoje za izvajanje paše. To vključuje podporo pastirjem z usposabljanji za uporabo sodobnih orodij, kot so sistemi virtualnega ograjevanja, ter za izvajanje ukrepov za zaščito čred pred plenilci. Ob tem je treba pastirjem zagotoviti tudi pravično plačilo za pomembne ekosistemske storitve, ki jih opravljajo. Predvsem pa resnično uveljavljanje pristopa eno zdravje (One Health) pomeni razumevanje, da varovanja človeških naselij pred izjemno obsežnimi požari ni mogoče ločiti od dobrobiti živali, zagotavljanja preživetja pastirjev in ohranjanja biotske raznovrstnosti gozdov. Z vračanjem usposobljenih pastirjev in ustrezno vodenih čred v gozdove ne zmanjšujemo le količine drobnega gorljivega rastlinskega materiala, temveč prispevamo tudi k obnovi živih in odpornih ekosistemov, ki se lahko uspešno prilagajajo spreminjajočim se podnebnim razmeram.
Projekt HALE ne želi odkrivati že znanega, temveč nadgraditi obstoječe znanje in izkušnje. V prihodnjih dveh letih želimo razviti prvi celostni izobraževalni program, ki bo temeljil na dosedanjih prizadevanjih na področju kmetijsko-gozdarskih sistemov in dobrobiti živali.
Program bo namenjen usposabljanju nove generacije izvajalcev, kmetijskih svetovalcev in strokovnjakov s širšim strokovnim profilom, ki bodo svoje kompetence razvijali v interdisciplinarnem okviru.
Znanje in rezultati predhodnih projektov, kot so FIRE RES (Obzorje 2020), Shep4eco (Erasmus+) in ShepForBio (LIFE), bodo predstavljali dopolnjujoče se vire znanja ter okrepili prispevek projekta HALE k izvajanju učinkovitih ukrepov na terenu.